kLEMEN bEČAN: januar 2013

12 grozdov, 12 sekund in spet smo tu na tradicionalnem silvestrovanju v Španiji. Španci imajo zelo zanimive običaje, kot npr.: razne bikoborske igre, za katere ni znan podatek o žrtvah, nato zgrajene peščeno-rjave hiše brez izolacije, vožnja po velikih mostovih, kjer ni rek???, nato radi jejo ovčji in kozji sir, zelo priljubljene so ribe, zelo okusna specialiteta je tudi zajec na krožnikih in okusno vino, o španskih žurkah pa raje ne govorim, ker so zelo pestre, za ketere nimam še dovolj kondicije.

Tako kot lasnko leto sva si zaobljubila, da je Španija kraj, kjer nama ne more uiti kar tako izpod nog in rok. Mogoče pa bo usoda enkrat poskrbela, da tam tudi ostaneva. Verjetno se je že marsikdo počutil nekje na drugem koncu sveta, da tja pripada. Ne bom pripovedovala zgodbic, kako se počutim v Španiji, ampak tudi to spada zraven.

December.....čas pričakovanj, daril, praznovanj, prenajedanj, obiskov, okrasov, božička, ..in še veliko več. Vse to lahko enostavno izpustiš in se odpraviš v pokrajino pomaranč, belih streh in palm. Najbolj pa mi je to všeč, da lahko podaljšam prijetno sončno jesen ter se umaknem iz božične evforije. December je v Španiji vedno sončen. In poleg tega tudi topleje, še posebej na obali Costa Bianca +25°C.

Potovanje ...........najprej se začne z vožnjo do Andorre, kjer se ustaviš po bencin in hrano, nato pa te pol urce proč z veseljem pričaka previsna obljudena Oliana. Na poti do tja sta naju spremljala glasbenika iz Gorice, ki sva ju našla preko prevozi.org. Pot nadaljujeva proti jugu in se ustaviva v Albarracinu, kjer ti balvani poberejo kožo do krvi in tako se začne plezani trip s tejpamnjem prstov. Albarracin je najlepša vas v Španiji in peščeni balvani so za moj okus tudi eden lepših placov. Po parih dneh pa se vendarle upogumiva in se odpraviva 100 km proč v Cuenco. Na poti do tja, pa si je treba tudi ogledati kakšno lepo znamenitost, Ciudad encatado. Zelo lepe in izsklesane apnenčaste gobe, visoke tudi do 15 metrov.

Cuenca obljubljena dežela luknjic (na žalost tudi umetnih) in dolgih od rahlo do zelo previsnih smeri, ki so zame nekaj najboljšega za plezat. Podobna takšna plezarija je v Isilli (Sardinija) in Boux (FR). Cuneca se nekako skriva v velikem mestu, stene pa ležijo v dveh dolinah na obeh straneh reke. Tako da, če se želiš sončit ali zmrzovat, lahko kadarkoli izbereš primerno stran. Smeri je enostavno ogromno, domačini pravijo okrog 1000 in se še vrtajo. Nekateri sektorji pa so zaradi lastniških zemljišč nekoliko omejena, vse to piše v vodničku.

Dež v Cuneci naju je pregnal v Murcio, v plezališče Ricote. Plezališča ni v vodničkih, nakako naj bi ga našla v baru v Ricoti, pa je stalno zaprt. Najdeva plezališče po naključju in tam plezava dva dni. V Ricoti sta dva sektorja, lažji je na sončni strani in težji sektor je na senčni strani, v katerem je plezanje dovoljeno le od sredine avgusta in do konca decembra.

Nedaleč proč se nahaja plezališče in big wall Levya. Tam sva bila malce razočarana nad smermi. Malce so bile prašne in zlizane, poleg tega pa je bilo kar precej vroče in še 40 min dostopa je. Mogoče so dolge smeri boljše. To sva pustila za naslednjič.

Čaka naju rest day vožnja do Cacina (Fondon), kjer sva dočakala novo leto in ostala ker nekaj dni, saj je sten tu neomejeno in plezarija nenasitna. Rahlo dolge previsne plate z dobrimi stopi in poličkami, te smeri vabijo v stene in komaj čakaš da greš novo smer. Smeri in novih sektorjev je ogromno. V ostenje pride tudi nekaj sonca, ampak senca pa tudi ne moti, saj pusti steno toplo. Temperature se gibljejo od +5°C pa do +12°C. Cacin se nahaja nekje, kjer je nič, med Sierro Nevado in Almerio. Ko pa je koža bolj boga, pa se gre na peščeno plažo Cabo de Gata balvanirat. Cacin ja nama zelo prirasel k srcu, ne samo plezarija, ampak tudi prijazni ljudje, žurka pri lokalnih plezalcih, dobor olivno olje in paradajzi, ki izvirajo iz Almerije, saj jih jé pol Evrope. Od tu skleneva da ne greva nič južneje, ampak nazaj proti Alicanteju.

Cabezon de Oro je plezališče začinjeno s težkimi smermi od 6c+ pa do 8b+. Tu je topleje kot v Cacinu. Sledi destinacija Calpe, ostenje Penon de Ifac, 300 metrska stena ob morju. tu sva zlezla eno na severni strani, ki jo odsvetujeva zaradi več objektivnih nevarnosti, na južni strani pa sva splezala eno lepo platko. Z vrha ponavadi sestopaš, kar pa je bila najbolj nevarna avantura tega dneva. Ob pravem času pa moraš ujeti ribiče, ki prihajajo iz lova in biti na pomolu, kjer kupiš sveže ribe. Tu sem bila prvič sigurna, da so bile sveže, saj so se nekater še premikale. Na tem potovanju sva poizukusila vsaj 10 različnih vrst rib, pa niti ne vem katere, saj jih pri nas nikoli ne prodajajo. Vem, da sva jedla romba in skušo, čigumi ribo, rdečo in še nekaj drugih. Ribolov je bil uspešen, zato sva se namenila proti Chullili.

Chullila je zelo priljubljena plezalska destinacija. Tu sva bila že lani, ampak plezanje v Chullili je super in ogromno smeri je. 1 uro stran se nahaj Montenejos, kjer je tudi zelo lep kanjon z veliko sten in seveda kopanje v reki s 25°C toplo vodo je pravi užitek se namočit. Malce plezava v kanjuno in v Cuevi negra (klemenov projekt), ki pa se kar ne vda, tako da pridemo še. In počasi se najin krog potovanja zaključuje in se zopet vrneva v Albarracin. Zgleda da je ta kraj nekaj posebnega, ker rada plezava peščene balvane. Tokrat pa je bilo precej mraz, ampak ko si enkrat tam, vseeno plezaš, kljub mrazu in snegu.

Col de Nargo je še ena postaja pred Andorro na poti proti domu. Prijetno plezališče na sončku paše še posebej, če je okrog nule. Tu malce raztegneva mišice po balvaniranju in se počasi odpraviva proti domu.

Pot nazaj..............dolga, snežena, mučna in prideva domov v pravo zimo. No ja , ko se navadiš lahko zelo dobro izkoristiš zimsko idilo. Zdaj pa brusit cepine in novim dogodivščinam naproti.

Lepo živite in imejte se radi.

Anja