petek, 27. januar 2012

Soteska Kadice- Bloška Planota

Nikjer ni bolj mraz kot pr ˝ns˝....tako pravjo. Zima je le pršila tudi v naše kraje in midva sva šla v lov za ledom. Našla sva ga blizu doma, malo pred Sodražico v Kadicah. Razmere so bile skoraj super, najbolj pa je užival Barkec.

Anja preplezala prvi slap

Barkec drugega, za njim pa še Klemen

Še zna zabijat cpine

Barkec nadzira če je vse po IFSC pravilih



Pred tem pa sem plezal na Podnu :)

nedelja, 22. januar 2012

Pinch trening (Izumitelj je Klemen)

Če ste leni za it ven na mraz, prehlajeni ali nerazpoloženi za gužvanje na umetnih stencah, je pinch trening prava rešitev za vas, saj ga lahko izvajaš doma in vaši projekti vam ne bodo ušli izpod rok.
Za pinch trening potrebuješ enega ali več različno oblikovanih in težkih kamnov, Mg ter podlogo za na tla, če ti slučajno kamen  pade ˝gor˝! 

Pazite na ostale sodelujoče na treningu, da ne pride do poškodb. Strokovnjak- Klemen priporoča, da se trening izvaja vsaj 30 min dnevno, čim večkrat na teden. Uporabljajte čim več različnih položajev pinchov, s tem se jačajo tudi ostale mišice trupa, ramenskega obroča in mišice rok. Po koncu pinchanja pa naredite še vzgibe na dili in streching.


Prisrčen pinchov podrav in veliko uspešnih treningov vam želiva, anja & klemen!
Pred uporabo se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom...










nedelja, 15. januar 2012

Novoletna Španija


Ravno tako kot večina slovenskih frikotov preživi novo leto v tako zelo priljubljenem plezalnem resortu – Siurana, pa sva midva raje ubrala nekako drugačno taktiko. Pogledala sva malce izven catalunske meje in se odpravila proti jugu, malce južno od Siurane. Na poti sva se rada naužila slastnih pomaranč in mandarin, tako da je bila vitaminoza zagotovljena ves čas.
Pot do španija je dolga. Tunel jo pa skrajša :)



Pomaranče rastejo povsod

Prva sta se iz Slovenije odpravila Klemen in Škof konec novembra. Pred mojim prihodom pa sta dečkota poskrbela z izvrstnimi plezalnimi dosežki ter Klemen potrdil, da res ni od muh in izpolnil svojo veliko željo ter sajtal svojo prvo 8c, Fish eye v Oliani.


Nato sta naredila skok v Barcelono na zadnjo tekmo svetovnega pokala, kjer je Klemen osvojil odlično 8. mesto v težavnosti, v skupnem seštevku v kombinaciji za leto 2011 pa osvojil bronasto odličje. Po tekmi sta odšla še v Motserat, Santano, Margalef in nazaj v Oliano, kjer sta v odličnih pogojih preplezala kar nekaj smeri do 8b+ na pogled.
Jutranji pogled iz parkirišča nad Oliano

Montserat, 60m dolga super 8b

Jordi uživa v vlogi BS

8b+ v Margalefu. 
Tako 3. decembra se je Novo leto začelo tudi zame, samo še Škofa odloživa v Siurani in greva naprej novim dogodivščinam naproti. Prvi stop je bil v Montanejosu, ki je približno uro vožnje iz Valencie. V prelepem ambientu plezalnih sten, kjer je  preko 2500 smeri in niti ne veš kam in kako. Zato je pivo po prijetni plezariji v kanjonu priporočeno v Refugiu, kjer lahko kupiš vodniček.


Jutra so sveža, prijetnih 10 stopinj nad ničlo, zato se joga prileže ob žlobodranju termalne vode.
Banje mladosti

Joga

9a+ project v Puta Negri


Za pomladitev najine lepe kože pa kanjon poskrbi za izvir naravnih vrelcev s prijetnimi 25 stopinji. Po tri dnevnem ogrevanju pa se odpraviva v Chulillo, ki je približno urco preč od Montanejosa.







Plezališče Chulilla zaznamujejo prečudoviti veliki kanjoni, s približno 80m visokimi stenami, dolgimi pa kar nekaj kilometrov, na vrhu se odpira razgled na dolino in prelep razgled na belo vasico. Najboljši razgled pa ima Pedro Pons, ki ima postavljen refugio na vrhu stene, od koder opazuješ kje in koliko ljudi je v steni. V zadnjih dveh letih pa je plezališče postalo zelo priljubljeno, saj je lastnik refugia poskrbel za pestro izbiro novih sektorjev, v katerih sva tudi midva najbolj uživala. Za smeri, ki jih želite plezati, so vrisane v reviji Desnivel iz leta 2010 (Kurt Albert na naslovnici), ki jih lahko fotkate v refugiju el Altico na začetku vasi ali pri naman.  Plezanje v Chulillji je preprosto fantastično. Smeri so rahlo previsne, dolge, navijaške in nezlizane. Na podnu pa te obdajajo mediteranske palme, tako da se počutiš kot na Karibih.


Obkljukala Chulliljo ter se podala proti Gandii, kjer sva se za en dan ustavila v plezališču El Bovedon, črna luknja (Puta Negra) za 8.-razrednike ter v sončni Gandii za 7. razrednike, z zelo zanimivo plezarijo, poimenovala sem jo luknjarija.
Bovedon

Gandia


Na poti v Calpe sva naredila kratek stop v Bellusu, ki ga odsvetujeva.
Kam pa zdej?


Calpe se nahaja čisto ob morju ter malce severno od Alicanteja. Stena Penon de Ifach je 300m visoka nudi izvrstno plezanje po prelepih apnenčastih oblikah. Ob plezanju te spremljajo nadlegujoči galebi in pri abzailjanju včasih tudi padajoči kaktusi. Smer Costa Blanca ima upravičeno število ponovitev saj je za moj okus najlepša večraztežajna  smer do sedaj.
Pazi Kaktussss!!

Penon v Calpah

Zion


Nekaj povsem drugačnega in ne preveč daleč od Calpe se nahaja plezališče Sella. Sella v lažjih sektorjih ponuja nam že znano plezarijo po platkah, podobna Pakleniškem stilu. Sektor Wild Side pa ponuja dolge previsne in težke smeri na senčni strani, težavnost pa se prične pri  7a+.
Delček sektorja Wild Side

Večerni pogled iz plezališča

Najina pot se nadaljuje proti Granadi, vendar jo zaustavi črna luknja (Puta Negra) na cesti. 


Tako sva s počeno gumo obtičala v osrčju Sierre Nevade. Ker nimava pravega ključa za gumo, ustaviva mimo vozečega, da nama pomaga. Po neuspelem poizkusu in posledično s skrivljenem ključem naju pride iskat Grua (španska vlečna služba), kjer jim s težka uspe zamenjati gumo z rezervno. Ker nimajo ustrezne dimenzije nove gume, se zato odpraviva proti Granadi, kjer najdeva vulkanizerja, ki ravno tako ni imel take gume za naju. Na srečo pa je imel malo rabljeno gumo za 60€ in tako se najina pot nadaljuje.


Veselo se odpraviva malce s spraznjeno denarnico naprej proti Loji. V Loji sva zapravila precej časa za iskanje dovoza do sten, saj je opis v nemškem vodničku nerazumljiv in ne logičen. Na srečo v knjigarni kupiva  revijo Escalar, v katerem je opis zelo jasen in nama končno rata najti cesto do plezališča šele drugi dan. V jutranji zarji se zbudiš in komaj čakaš, da zagrizeš v nove smeri, pa te spet za zajtrk preseneti še enkrat počena guma. O super…………!!!!!
Lomljenje ključev

???


Ker sva bila lačna kapnikov in dolgih previsnih smeri sva se vseeno odpravila plezat in se odločila, da avto ne bo šel nikamor pa guma ne bo še bolj spustila. Plezanje v Loji je super, samo če resnično plezaš brez kakršnih zapletov kot sva jih imela midva.
Loja south face

Po nekajkratnih pešačenjih v dolino in nazaj, po parih zlomljenih ključih za gumo in nazadnje vleka avta v delavnico, kjer sta mehanika potrebovala dva dni, da so lahko zamenjali gumo, se nama le uspe premakniti iz te Loje proti jugu. Na poti do El Chorra pa se še ustaviva v Villanuevi del Rosario, ki je eno od BS (belay slave) plezališč. Noro dolga previsna stena, kjer nimava pojma kako to, da to še nikjer ni objavljeno. Težavnost pa se začne tam od 8a dalje. Tako se najina pot hitro nadaljuje v El Chorro.
Villanueva del Rosario

El Chorro predstavlja nekakšen plezalski raj za vse uživače. Kanjon ponuja največji izbor smeri, različno dolge, tudi večraztežajne športne smeri, različni stil plezarije ipd. Najbolj markantna pot pa je Camino del ray, ki je test, a si a nisi. Pot gre po razpadajoči potki ob strmi steni, ki je zavarovana z zajlo in je odlična preizkušnja za vse višinofobike ali pse. 
Potke včasih mal zmanka

Najbol pa uživa Barkec

Na drugi strani hriba v mirni pokrajini se nahaja plezališče Desplomilandia, ki ponuja plezanje po previsnih luknjah ob prečudovitem pogledu na jezero in prelepo naravo.
Pogled iz plezališča


Palačinke na žaru


Poleg plezanja pa sva se tudi družila, tako da sva za popestritev večera obiskala slovensko ekipo nastanjeno v Casi Clari, v bližini mesteca Alora, kjer smo preživeli novoletno zabavo s super ognjemetom. Po novem letu se nama je pridružila še Nastja in skupaj smo se počasi odpravili proti domu. Prva postajanka je bila Archidona, ki se še vedno nahaja v Andaluciji. Odlična luknja za Klemena, saj je spet dokazal, da kljub mačku po novoletni žurki  sposoben sajtat  8c.
Za 8b je bilo zgleda še prezgodaj

Archidona. Kdo ne bi hotu it sem?

Z odlično voljo se odpravimo v Albarracin. Obljubljena dežela peščenih balvanov v čarovniškem borovem gozdu. Mantljanje po prelepih oblikah balvanov te po treh dneh vseeno izmučiji. Bi ostali dlje ampak se vrnemo še kdaj.














Pred obiskom v Oliano pa se poslovno ustavimo v Zaragozi ter prijateljsko na pikniku pri Jordiju v Torraferri.
Parada v Torreferreri


Oliana je predvsem BS plezališče, ampak z najlepšim razgledom ter z najbolj okusnim rožmarinom na tem tripu. Tudi če nič ne počneš, se splača it tja po sončno energijo.

Papičulo 9a+. Sam še 50m do vrha


Žena v 7a+

Tako se naš trip res končuje, samo še tankamo v Andorri, kjer liter dizla stane 1,1 €. Vendar te potem s cenami šokirajo v Italiji, ker je bencin postal dražji kot v Franciji. 15 urno mirno potovanje prispemo na domačo mrzlo zemljo.
Takšna spontana potovanja ti dajo polno energije in novih idej, ki jih že kuješ za naslednji trip in vse se ti odpira pred seboj ter komi čakaš, da lahko še večkrat kam greš in se odklopiš. Lepo je uživati zdaj, vsak trenutek v življenju, tako postane življenje bolj polno in srečno. Enako želim tudi vam, da raziščete tisto kar si resnično želite ter delajte tisto kar vas veseli.


Carpe diem.
Anja Bečan