Ravno tako kot
večina slovenskih frikotov preživi novo leto v tako zelo priljubljenem
plezalnem resortu – Siurana, pa sva midva raje ubrala nekako drugačno taktiko.
Pogledala sva malce izven catalunske meje in se odpravila proti jugu, malce južno
od Siurane. Na poti sva se rada naužila slastnih pomaranč in mandarin, tako da
je bila vitaminoza zagotovljena ves čas.
Pot do španija je dolga. Tunel jo pa skrajša :)
Pomaranče rastejo povsod
Prva sta se iz
Slovenije odpravila Klemen in Škof konec novembra. Pred mojim prihodom pa sta
dečkota poskrbela z izvrstnimi plezalnimi dosežki ter Klemen potrdil, da res ni
od muh in izpolnil svojo veliko željo ter sajtal svojo prvo 8c, Fish eye v
Oliani.
Nato sta naredila skok v Barcelono na zadnjo tekmo svetovnega pokala,
kjer je Klemen osvojil odlično 8. mesto v težavnosti, v skupnem seštevku v
kombinaciji za leto 2011 pa osvojil bronasto odličje. Po tekmi sta odšla še v Motserat, Santano, Margalef in nazaj v
Oliano, kjer sta v odličnih pogojih preplezala kar nekaj smeri do 8b+ na
pogled.
Jutranji pogled iz parkirišča nad Oliano
Montserat, 60m dolga super 8b
Jordi uživa v vlogi BS
8b+ v Margalefu.
Tako 3. decembra se
je Novo leto začelo tudi zame, samo še Škofa odloživa v Siurani in greva naprej
novim dogodivščinam naproti. Prvi stop je bil v Montanejosu, ki je približno
uro vožnje iz Valencie. V prelepem ambientu plezalnih sten, kjer je preko 2500 smeri in niti ne veš kam in kako.
Zato je pivo po prijetni plezariji v kanjonu priporočeno v Refugiu, kjer lahko
kupiš vodniček.
Jutra so
sveža, prijetnih 10 stopinj nad ničlo, zato se joga prileže ob žlobodranju termalne
vode
.
Banje mladosti
Joga
9a+ project v Puta Negri
Za pomladitev najine lepe kože pa kanjon poskrbi za izvir naravnih vrelcev s
prijetnimi 25 stopinji.
Po tri dnevnem ogrevanju pa se odpraviva v Chulillo, ki je približno urco preč
od Montanejosa.
Plezališče Chulilla zaznamujejo prečudoviti veliki kanjoni, s približno
80m visokimi stenami, dolgimi pa kar nekaj kilometrov, na vrhu se odpira razgled
na dolino in prelep razgled na belo vasico. Najboljši razgled pa ima Pedro
Pons, ki ima postavljen refugio na vrhu stene, od koder opazuješ kje in koliko
ljudi je v steni. V zadnjih dveh letih pa je plezališče postalo zelo
priljubljeno, saj je lastnik refugia poskrbel za pestro izbiro novih sektorjev,
v katerih sva tudi midva najbolj uživala. Za smeri, ki jih želite plezati, so
vrisane v reviji Desnivel iz leta 2010 (Kurt Albert na naslovnici), ki jih
lahko fotkate v refugiju el Altico na začetku vasi ali pri naman. Plezanje v Chulillji je preprosto fantastično.
Smeri so rahlo previsne, dolge, navijaške in nezlizane. Na podnu pa te obdajajo
mediteranske palme, tako da se počutiš kot na Karibih.
Obkljukala Chulliljo ter se podala proti Gandii, kjer
sva se za en dan ustavila v plezališču El Bovedon, črna luknja (Puta Negra) za
8.-razrednike ter v sončni Gandii za 7. razrednike, z zelo zanimivo plezarijo,
poimenovala sem jo luknjarija.
Bovedon
Gandia
Na poti v Calpe sva naredila kratek stop v Bellusu, ki ga
odsvetujeva.
Kam pa zdej?
Calpe se
nahaja čisto ob morju ter malce severno od Alicanteja. Stena Penon de Ifach je
300m visoka nudi izvrstno plezanje po prelepih apnenčastih oblikah. Ob plezanju
te spremljajo nadlegujoči galebi in pri abzailjanju včasih tudi padajoči kaktusi.
Smer Costa Blanca ima upravičeno število ponovitev saj je za moj okus najlepša večraztežajna
smer do sedaj.
Pazi Kaktussss!!
Penon v Calpah
Zion
Nekaj povsem
drugačnega in ne preveč daleč od Calpe se nahaja plezališče Sella. Sella v
lažjih sektorjih ponuja nam že znano plezarijo po platkah, podobna Pakleniškem
stilu. Sektor Wild Side pa ponuja dolge previsne in težke smeri na senčni
strani, težavnost pa se prične pri 7a+.
Delček sektorja Wild Side
Večerni pogled iz plezališča
Najina pot se
nadaljuje proti Granadi, vendar jo zaustavi črna luknja (Puta Negra) na cesti.
Tako sva s počeno gumo obtičala
v osrčju Sierre Nevade. Ker nimava pravega ključa za gumo, ustaviva mimo vozečega,
da nama pomaga. Po neuspelem poizkusu in posledično s skrivljenem ključem naju
pride iskat Grua (španska vlečna služba), kjer jim s težka uspe zamenjati gumo
z rezervno. Ker nimajo ustrezne dimenzije nove gume, se zato odpraviva proti
Granadi, kjer najdeva vulkanizerja, ki ravno tako ni imel take gume za naju. Na
srečo pa je imel malo rabljeno gumo za 60€ in tako se najina pot nadaljuje.
Veselo se odpraviva
malce s spraznjeno denarnico naprej proti Loji. V Loji sva zapravila precej
časa za iskanje dovoza do sten, saj je opis v nemškem vodničku nerazumljiv in ne
logičen. Na srečo v knjigarni kupiva revijo Escalar, v katerem je opis zelo jasen
in nama končno rata najti cesto do plezališča šele drugi dan. V jutranji zarji
se zbudiš in komaj čakaš, da zagrizeš v nove smeri, pa te spet za zajtrk
preseneti še enkrat počena guma. O super…………!!!!!
Lomljenje ključev
???
Ker sva bila lačna kapnikov in dolgih previsnih
smeri sva se vseeno odpravila plezat in se odločila, da avto ne bo šel nikamor
pa guma ne bo še bolj spustila. Plezanje v Loji je super, samo če resnično
plezaš brez kakršnih zapletov kot sva jih imela midva.
Loja south face
Po nekajkratnih
pešačenjih v dolino in nazaj, po parih zlomljenih ključih za gumo in nazadnje
vleka avta v delavnico, kjer sta mehanika potrebovala dva dni, da so lahko
zamenjali gumo, se nama le uspe premakniti iz te Loje proti jugu. Na poti do El
Chorra pa se še ustaviva v Villanuevi del Rosario, ki je eno od BS (belay
slave) plezališč. Noro dolga previsna stena, kjer nimava pojma kako to, da to
še nikjer ni objavljeno. Težavnost pa se začne tam od 8a dalje. Tako se najina pot
hitro nadaljuje v El Chorro.
Villanueva del Rosario
El Chorro
predstavlja nekakšen plezalski raj za vse uživače. Kanjon ponuja največji izbor
smeri, različno dolge, tudi večraztežajne športne smeri, različni stil
plezarije ipd. Najbolj markantna pot pa je Camino del ray, ki je test, a si a
nisi. Pot gre po razpadajoči potki ob strmi steni, ki je zavarovana z zajlo in
je odlična preizkušnja za vse višinofobike ali pse.
Potke včasih mal zmanka
Najbol pa uživa Barkec
Na drugi strani
hriba v mirni pokrajini se nahaja plezališče Desplomilandia, ki ponuja plezanje
po previsnih luknjah ob prečudovitem pogledu na jezero in prelepo naravo.
Pogled iz plezališča
Palačinke na žaru
Poleg plezanja pa sva se
tudi družila, tako da sva za popestritev večera obiskala slovensko ekipo nastanjeno
v Casi Clari, v bližini mesteca Alora, kjer smo preživeli novoletno zabavo s
super ognjemetom. Po novem letu se nama je pridružila še Nastja in skupaj smo
se počasi odpravili proti domu. Prva postajanka je bila Archidona, ki se še
vedno nahaja v Andaluciji. Odlična luknja za Klemena, saj je spet dokazal, da
kljub mačku po novoletni žurki sposoben
sajtat 8c.
Za 8b je bilo zgleda še prezgodaj
Archidona. Kdo ne bi hotu it sem?
Z odlično voljo se
odpravimo v Albarracin. Obljubljena dežela peščenih balvanov v čarovniškem
borovem gozdu. Mantljanje po prelepih oblikah balvanov te po treh dneh vseeno izmučiji.
Bi ostali dlje ampak se vrnemo še kdaj.
Pred obiskom v Oliano pa se poslovno
ustavimo v Zaragozi ter prijateljsko na pikniku pri Jordiju v Torraferri.
Parada v Torreferreri
Oliana je predvsem BS
plezališče, ampak z najlepšim razgledom ter z najbolj okusnim rožmarinom na tem
tripu. Tudi če nič ne počneš, se splača it tja po sončno energijo.
Papičulo 9a+. Sam še 50m do vrha
Žena v 7a+
Tako se naš trip
res končuje, samo še tankamo v Andorri, kjer liter dizla stane 1,1 €. Vendar te
potem s cenami šokirajo v Italiji, ker je bencin postal dražji kot v Franciji.
15 urno mirno potovanje prispemo na domačo mrzlo zemljo.
Takšna spontana
potovanja ti dajo polno energije in novih idej, ki jih že kuješ za naslednji
trip in vse se ti odpira pred seboj ter komi čakaš, da lahko še večkrat kam
greš in se odklopiš. Lepo je uživati zdaj, vsak trenutek v življenju, tako
postane življenje bolj polno in srečno. Enako želim tudi vam, da raziščete
tisto kar si resnično želite ter delajte tisto kar vas veseli.
Carpe diem.
Anja Bečan
